Spletni servis

Ustavno sodišče RS je pojasnilo, da gre pri službenem razmerju sodnika z Republiko Slovenijo za javnopravno razmerje, ki ima nekatere elemente delovnega razmerja, vendar sodnik ni delojemalec države, ampak nosilec ene od vej oblasti. Položaj sodnikov in delavcev v delovnem razmerju zato ni primerljiv, različna ureditev pa temelji na različnem pravnem statusu. Položaj sodnikov je primerljiv s položajem drugih funkcionarjev. Določbo 43.b člena ZSS je treba razumeti kot določbo, ki ureja pravico sodnikov do dnevnega in tedenskega počitka in v zvezi s tem poseben položaj sodnikov, ki opravljajo dežurno službo, ne da bi časovno omejevala sodnike pri opravljanju sodniške službe. Sodišče ni delodajalec sodnika in torej med njima ne gre za razmerje delodajalec - delavec v smislu ZEPDSV, zato tožeča stranka glede sodnikov nima obveznosti, ki jih nalaga ta zakon.

Pogodbe civilnega prava ne poznajo določenih pojmov kot so: polni delovni čas, krajši delovni čas, nadurno delo, plača, nadomestilo plače, zavarovalna doba, obvezno pokojninsko zavarovanje itd., vendar to delodajalca ne odvezuje obveznosti, da mora voditi evidenco izrabe delovnega časa in vanjo vpisovati zahtevane podatke (prva alineja prvega odstavka 18. člena ZEPDSV). Podatek o številu opravljenih ur je potrebno po mnenju sodišča vpisati tako za delavca, ki opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, kot tudi za vsako drugo osebo, ki na kakršni koli drugi pravni podlagi opravlja delo za delodajalca (tudi na podlagi podjemne oz. avtorske pogodbe), četudi ne gre za delovno razmerje.