Poslovodstvo

Stroški, ki se nanašajo na izvajanje elektronskih komunikacijskih (mobilnih) storitev po sklenjenih naročniških pogodbah, glede na sedanje tehnološko stanje družbe tudi po prepričanju pritožbenega sodišča spadajo med te osnovne stroške. Izpolnitelj, ki bi lahko ugotovil, da obveznost ne obstaja, če bi ravnal skrbno, še vedno lahko uveljavlja povračilni zahtevek.

Pravni posel ali drugo pravno dejanje stečajnega dolžnika, ki je v nasprotju s prvim odstavkom 386. člena ZFPPIPP, nima pravnega učinka (prvi odstavek 386. člena ZFPPIPP), je torej ničen.

Zakonodajalec je za potrošniške kreditne pogodbe, pri katerih dajalci kreditov niso banke, hranilnice oziroma kreditne institucije po zakonu, ki ureja bančništvo, izrecno predvidel in določil, da lahko znaša najvišja dopustna obrestna mera več (tudi občutno več), kot pa je obrestna mera, ki po 377. členu OZ ustvarja domnevo oderuštva. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so povprečne efektivne obrestne mere, ki jih skladno s 26. členom ZPotK-2 dvakrat letno objavlja Banka Slovenije, izračunane na podlagi potrošniških kreditnih pogodb, ki so jih sklenile banke in hranilnice v Sloveniji. To pomeni, da že obrestne mere, ki jih predpisujejo banke in hranilnice, pri kratkoročnih kreditih večkratno presegajo najvišjo dopustno obrestno mero iz 377. člena OZ. V sodni praksi ali pravni teoriji se nikoli ni izpostavilo stališče, da bi bili tovrstni krediti bank in sorodnih finančnih organizacij oderuški iz razloga, ker EOM presega obrestno mero, določeno v 377. členu OZ. Za določitev najvišje še dopustne obrestne mere potrošniških kreditov je treba uporabiti specialne (in poznejše) določbe Zakona o potrošniških kreditih, ne pa splošne določbe 377. člena OZ, saj specialni predpis