Oživljanje

ZVKD-1 ne določa obveznosti pridobitve kulturnovartsvenega soglasje le v primerih, ko gre za postavitev objektov v smislu ZGO-1. Prav tako ni pomemben namen, zaradi katerega je bil poseg izveden. Tožnik zato ne more uspeti z ugovori, s katerimi navaja, da gre zgolj za »tehnično oviro«, ki preprečuje psom vstop na zemljišče in prestavlja oporo grmičkom in navijalkam.

Tožena stranka je pravilno in zakonito izdala odločbo, s katero je zavrnila zahtevo investitorja za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za objekt, ki je že bil izgrajen, saj je pravilno ugotovila, da je poseg na že zgrajenem objektu v neskladju z varstvenim režimom območja kulturne dediščine, saj ne sledi značilnostim prostora in obstoječi grajeni strukturi, ki je v varovanem območju dediščine prepoznana kot varovana vrednota.

Skladno s prvim odstavkom 28. člena ZVKD-1 je potrebno pridobiti kulturnovarstveno soglasje za vsak poseg v kulturni spomenik. Kot poseg v dediščino so v 27. točki 3. člena ZVKD-1 opredeljena vsa dela, dejavnosti in ravnanja, ki kakor koli spreminjajo videz, strukturo, notranja razmerja in uporabo dediščine ali ki dediščino uničujejo, razgrajujejo ali spreminjajo njeno lokacijo, zlasti pa vse spremembe dediščine, ki se štejejo za gradnjo v skladu s predpisi o graditvi objektov, dela pri vzdrževanju in uporabi dediščine, premeščanje dediščine ali njenih delov, dejavnosti in ravnanja, ki se izvajajo v zvezi z dediščino ali neposredno z njo ter iskanje arheoloških ostalin in raziskave dediščine. Glede na široko opredelitev „posega v dediščino“ zakonska določba zajema tudi postavitev ograje na predhodno stoječe kovinske stebričke.